Depresija - del življenja

No takole javljam se po malo daljšem predahu.

Tisti kater berete moj blog tako veste, da se bojujem za depresijo in se zaradi nje tudi zdravim že eno leto pri psihiatrinji. In nazadnje sem imel terapijo z antidepresivom in antipsihotikom.

No pred nekaj časa pa mi je uspelo antipsihotih in sicer Zyprexo opustiti, ne znam povedati kako sem bil srečen, ko je zdravnica omenil, da tega zdravila več ne potrebujem. in res opustil sem Zyprexo ter se po nekaj dnevih počutil krasno, nisem več bil ko kakšen zombek od tistih zdravil in tudi potiti sem se prenehal.

Sedaj je že kar nekaj časa od kar ne jem antipsihotika in lahko rečem, da je moje počutje odlično, čisto normalno funkcioniram, živim, in imam svoje dnevne aktivnosti.

No nekaj časa še bom moral jemati antispresiv po novem letu bom pa tudi tega opustil in upam, da se bom tudi potem tako dobro počutil kot se sedaj, seveda vam bom o tem pisal.

Na dopustu sem že tudi nekaj malega bil in sicer sem se z babico potepal po Turčiji nekaj malega pa še bom seveda šel in to verjetno na našo slovensko obalo.

No v prejšnji temi sem pisal o depresiji danes pa se bom malo razpisal o anksioznosti.

Verjetno veliko ljudi boleha za anksioznostjo in verjetno je ta “nadloga” še mene ulovila ampak se ji ne pustim ujeti v vajeti. hehe Skratka zadnje dneve sem hodil po nakupih in malo zapravljal pa kupoval razne stvari in ja bilo je kar prijetno tkole malo zapravljati na kar me v eni trgovini prvo napade malo vročina potem ena strašna omotica, slabost, utesnjenost itd. pa sem mislil, da bo minilo a lej vraga bolj kot sem hotil po trgovini slabše sem bil tako, da sem bil primoran trgovino zapustiti in oditi ven iz shoppinga. Sicer sam nebi vedel, da je bil to verjeno napad anksioznosti ampak mi je na nekem forumu prijazno odgovorila zdravnica psihiatrije in mi povedala, da sem doživel napad anksioznosti. Naslednič moram psihiatrinjo malo o tej zadevi povprašati kako pa kaj.

Ja tkole je prvo te depresija ulovi pravijo potem pa se še rada pojavi anksooznost zraven ampak jaz molim Boga, da me še ta nadloga ne ulovi, trudim se biti čim bolj aktiven kar mi tudi nekako uspeva, sem v redni službi, dnevno telovadim, veliko se sprehajam tako, da imam prosti čas kar zapolnjen in poizkušam čim manj razmišljati o moji bolezni.

Ob nasldenji prilili pa se Vam bom razpisal malo o naših psihiatrih in njihovem delu.

14408c8e798fd05633baede29730ec67

Ma saj vem nekateri boste rekli ta je popolnoma nor, ta ni pri sebi, drugi boste rekli vauuuu kako se je fant pobral tretji boste pa tiho in si mislil svoje. Kakor pač vsak si bo ustvaril svoje mnenje mogoče bom pa tudi kateremu za zgled kako sem premagal depresijo.

Vse skupaj se je pričelo pri mojih rostnih 19. letih, ko me je na prehodu za pešce zbil avtomobil in pobegnil, utrpel sem hude poškodbe zlasti pa sem izgubil svoje lepe zobke, seveda sem bil tudi polomljen in zadobil sem udarce v glavo in nogi. Padel sem v nezavest in tako tudi ostal, voznik je pobegnil. Bil je mesec december in leto 2005, zunaj je bilo -10°C. En teden sem bil hospitaliziran v bolnišnici kjer so me oskrbeli in zašili, seveda mi zobkov iz dneva v dan niso morali poštimati in tako sem bil po enem tednu odpuščen v domačo oskrbo. Ja ni me sram priznati velikokrat sem se razjokal ker si niti v sanjah nisem znal predstavljati kako mi bodo uredili zobe saj pri 19. letih res ne morem po svetu hoditi škrbast. No ves ta čas pa so me šibali ali kakor želite predpisovali pomirjevala ali Lexaurin ali Helex ali pa še kaj tretjega in jaz sem ta zdravila jedel kot kakšen norc. Na koncu sem postal že skoraj odvisen od njih. In, ko se je moje stanje toliko popravilo, da sem lahko pričel hoditi sem seveda obiskal svojo zobozdravnico (vso oskrbo zobovja so mi tako že naredili v bolnišnici) ampak moja zobozdravnica mi žal ni morala veliko pomagati kot pa, da me je napotila k protetiku v Maribor. In res tako sem se znašel v ZD Mariboru pri protetičarki, ki pa moram priznati, da je bila zelo dobra zdravnica in še po vrhu simpatična dama. Rehabilitacija mojega zobovja je trajala približno 3-4 mesece in vmes sem prestajal peklenske muke od tega, da so mi brusili še ostale zobke do tega, da so mi še ruvali druge zobke, ki se jih ni dalo popraviti in na koncu sem le dobil zobni mostiček iz porcelana, ki pa sem ga seveda moral doplačati. Ja vesel sem bil, da sem skoraj po 6-8 mesecih imel vsaj zobe in sem lahko ugriznil v jabolko in še nasmeh je bil lep oz. je še lep. hehe Ko se je vsa rehabilitacija zaključila tako zobovja kot rok in nog (zlomov) me je pa takrat še nisem vedel, danes vem doletela huda depresija. En večer sem šel še normalno v posteljo in zjutraj nisem več moral ostati iz postelje enostavno me niso noge nesle, v glavi sem bil čisto prišteven ampak vstati pa nisem moral. Vzel sem eno pomirjevalo in tako se potem nekako spravil k sebi, da sem lahko v psihiatrično bolnišnico Polje napisal elektronsko pošto ter obrazložil kaj se dogaja z mano. Od tega ni minilo nekaj urc od kar so me poklicali iz psihiatrične ambulante dr. Irene Rahne Otorepec in mi sporočili termin pregleda pri njej. In ja razmišljal sem ali naj grem na pregled k psihiatru ali ne, ali bom prišel med norce ali kaj bodo z mano in sem se odpravil, sedel v avtobus in odpeljal proti Ljubaljni. Pridem v ordinacijo kjer me je sprejela res prijazna zdravnica dr. Rahnetova in obrazložil sem svoje stanje kot sem Vam ga malo prej tudi Vam. Ugotovila je, da trpim za depresijo in tako sem prejel antidepresiv Mirzaten 30mg in seveda tudi predlagano še drugačno obliko pomoči, predvsem besedno kar mi je veliko pomagalo. In tako sem pričel z jemanjem omenjenega zdravila, minili so skoraj trije tedni, da sem občutil prvo izboljšanje in nato se mi zdi, da je šlo vsak dan navzgor in tako sem postajal zopet bolj vesel, optimističen, nisem bil več toliko žalosten, nisem toliko jokal in prejokal, skratka lahko bi rekel, da je zdravilo do določene mere odigralo svojo vlogo.No lansko leto mi je umrla tudi punca in kar me je zelo zelo potrlo in sem se zopet znašel na tisti točki, ki sem jo že poznal od prej torej zopet na dnu in zopet v boju z depresijo in žalostjo. Pri pregledu pri psihiatrinji sem tudi zadevo povedal (saj pravijo, da moraš biti s psihiatrom odkrit drugače nima smisel, da hodiš in tako sem bil jaz popolnoma odkrit) seveda, mi je psihiatrinja prvo namenila nekaj tolažilnih besed, mi mogoče na nek način pokazala pot po kateri bi lahko postopal in na koncu sva tudi spremenila terapijo, tako da sem pričel z jemanjem antidepresiva Mirzaten 45 mg in uvedla sva še antipsihotik Seroquel 25 mg. Pri jemanju Seroquela sem imel na začetku strašanske stranske učinke, ki so se predvsem kazali kot strašna vrtoglavica, omotica in slabost, ampak po zdravilu sem pa spal kot top. Seveda so ti začetni stranki učinki s časoma minili čeprav pri meni ne in so bili skoraj dnevno prisotni ampak počutje je bilo pa dobro. Vendar ker se ti stranski učinki niso nehali sem pri naslednjem pregledu pri psihiatrinji povedal in sva se odločila, da bova zamenjala antipsihotik iz Seroquela na Zyprexo in tako sedaj že nekaj časa jem Zyprexo, počutje je dobro.Torej, če sedaj povzamemo, preživel sem prometno nesrečo (lahko bi bil mrtev), preživel sem tudi izgubo ljubljenje osebe in na koncu bi lahko rekel, da sem s pomočjo psihiatrinje in primerne terapije na nek način premagal depresijo, čeprav še vedno jemljem zdravila in jih bom še verjetno en čas, je počutje pred tem bilo katastrofalno sedaj se je obrnili za 1000%. Res hvaležen sem, da sem zbolel za depresijo in se tudi srečal s psihiatri in psihologi kar sem imel samo pozitivne izkušnje in najbolj sem hvaležen forumu DAM, in njihovim članom, ki so mi v zelo težkih trenutkih stalo ob strani, prav tako sem vesel, da sem pri društvu DAM srečal iste osebe katere so zbolele za depresijo in hvaležen sem, da sem tudi spoznal nove prijatelje. Dodam še povezave do njihovih spletnih strani: www.nebojse.si, www.nebojse.si/forum.